Sunday, September 17, 2006

Kar nekaj dni je preteklo, ko sem se nazadnje javil preko bloga, razlog je pa sicer cisto preprost - ukradene baterije s polnilcem brez katerih fotoaparat ne more delovat. Zadnje tri dni tako nisva nic slikala, kljub temu da sva videla kar nekaj izjemnih stvari. Ena izmed njih je recimo Brooklyn Bridge, pa potem vrh Rockefeller centra vceraj ponoci, ko sva se dobila s Steveom, Downtown, Battery park city, Musem of natural history, Metropolitan museum of art ... vse to sva zamudila s fotoaparatom, res tragicno:) Ampak dobra novica je, da bova od danes naprej lahko spet slikala in snemala, poleg tega pa dobim tudi nekaj fotk od ljudi, ki so nosili fotoaparate s sabo medtem ko ga midva nisva imela in bom lahko objavil vsaj del dogajanja.
Sicer sem se ravnokar zbudil in pojma nimam kaj bom danes pocel:) Ampak to je New York in preprican sem da bom spet pristal na kaksnem zanimivem mestu.

Wednesday, September 13, 2006

Spet pozdrav iz mesta, ki nikoli ne spi. Najprej kratka obnova dogajanja. Vceraj ko sem napisal blog, sva se z Mitjem odpravila v Midtown, ogledala sva si dvorano Madison Square Garden, kjer je med drugim nastopala tudi Madonna s svojo zadnjo turnejo, potem pa naju je pot zanesla proti Empire State Buildingu, ki je najvisji neboticnik v New Yorku. Iz ulic se ga niti ne vidi tako dobro, ker so vse stavbe okrog njega visoke vsaj deset nadstropij, ko se ti pa pogled nanj odpre izza vogala, je pa to nekaj neverjetnega. ESB je skoraj se enkrat visji kot ostali neboticniki v New Yorku in s svojo mogocnostjo verjetno ne pusti nikogar hladnega. Zakorakala sva vanj in cez nekaj varnostnih procedur, ki so izgledale se hujse kot tiste na letaliscih sva se povzpela na vrh, ki res ponuja neverjeten in nepozaben razgled na celotno mesto. Sicer nama je na fotoaparatu zmanjkalo baterije preden sva sla gor, ampak sva vseeno uspela iztisnit se dovolj energije iz njega za nekaj fotografij in kratkih videov. Koncen izdelek je tukaj:

Vec o ESB si lahko preberete tukaj.

Ne pozabite tudi na galerijo fotografij, ki jo najdete na tem naslovu.

Pa se povezava na Mitjev blog, kjer lahko berete se o njegovi plati dozivljanja mesta.
Vcerajsnji dan je bil res izreden in neverjeten. Kot receno najprej Empire State Building, potem pa vecerja v Burger Kingu, kjer sem si obljubil da jem zadnjic, pa ne da hrana ne bi bila dobra, ampak recimo ce si predstavljate McDonaldsov Big Mac, ki mu dodate se en sloj mesa, dodaten sloj sira, tako mastnega da kar tece vse ven plus cebula, neke omake in z mastjo predcejen kruh, dobite dobro idejo kako je to zgledalo. Pomoje je bila to moja najbolj kaloricna vecerja ever. 2500 kalorij po tamalem:) Danes planirava neko kitajsko restavracijo bluzu hostla v Harlemu, to bi moralo bit vsaj malo bolj zdravo.
Po vecerji sem poklical Matthewa, z Mitjem sva sla na obisk k njemu in ugotovil sem, da vedno ko sem z njim izkusam neverjetne stvari. Ko sva se dobila prvic je bil to moj prvi dan v New Yorku, sla sva na vecerjo, potem pa s Taxijem po klubih in bilo je res noro. Zdaj pa sva prisla z Mitjem v njegovo stanovanje na meji med Chelsea in SoHom in najprej me je presenetil razgled na Empire State Building, kjer sem bil nekaj ur prej. Iz njegovega stanovanje se torej iz fotelja, kjer sem sedel direktno vidi vsakih nekaj dni drugace osvetljen ESB. Potem mi je pokazal steno na kateri so bile stiri umetniske fotografije New Yorka, ena pa je bila na tleh prislonjena ob steno. Rekel je, da mu je cimra kupila se eno in da naj si eno izberem in jo odnesem domov kot darilo, ker mora naredit prostor za novo. Tako da domov nosim cudovito sliko Downtowna in Brooklyn Bridgea.
Potem je sledil dogodek, ki ga gotovo nikoli ne bom pozabil. Iz njegovega stanovanja se po pozarnih stopnicah pride na streho njegove zgradbe, sli smo gor in odprl se nam je cudovit pogled na Midtown na severu in Downtown na jugu, ura je bila okrog desetih in sedeli smo na strehi, se pogovarjali, okrog nas pa so migetale lucke neboticnikov. Res izjemen trenutek. Pa to se sploh ni bilo vse kar se tice izjemnosti vcerajsnjega dne. Pot naju je potem z Mitjem zanesla v lounge club x|es, kamor je Mitjo povabil Nic, nemec, ki je tam nastopal z Adamom Josephom, mladim takentiranim pevcem z res fantasticno muziko in neverjetnimi pevskimi sposobnostmi. Vec o njem tukaj. Morate si zavrtet njegov komad, ki ga najdete na njegovi strani, ker je fenomenalen, pa se dobro ponazori njegov stil. Poleg tega predvidevam, da bom zdaj se enkrat podozivel vcerjasnje dogajanje in bo tale komad za to popolna podlaga. Torej komad na zvocnike in gremo dalje:) Adam je tam imel band, igrali pa so od priredb znanih pesmi (vrhunec je bila gotovo priredba Madonnine Like a Virgin) do avtorskih komadov in medlejev. Noc je bila res izvrstna, jaz sem vcasih kar izgubil stik z realnostjo in sem moral prav pomislit, kje sem in kaj se mi dogaja, tako sanjsko je bilo. To pa je bil tudi trenutek, ko se mi je v glavi zgodil neke vrste preobrat. Vceraj sem res na nek nacin zastekal New York. Sem pridejo ljudje, ki se trudijo uspet, vsak je lahko tocno tisto kar zeli bit, lahko se izraza cez izgled, glasbo, vedenje, govor .... Vsak je drugacen, za razliko od nas, ki se trudimo, da bi bili vsi cimbolj podobni vsem ostalim, se tukaj trudijo da bi bili cimbolj unikatni. Joj joj, sanjska glasba, super ambient, New York, pestra zbirka ljudi, noc .... Se zdaj ko se spomnem na to me odnese. In potem se spomnim na mojo drzavico, Atomik Harmonik, Bepop in podobne in se zacnem pocutit cudno. Ne znam opisat, ampak po vcerajsnji noci sem se odlocil, da bi tukaj zelel zivet. Ker saj je veliko za videt, mesto je fantasticno lepo, ampak se vedno sem prisel sem na obisk in celo predvideval da mi bo sicer noro vsec, ampak da taksno zivljenje ne bo zame. Vceraj me je New York zacaral. Itak sem iz tega kluba prisel cisto zasanjan, potem pa stopim na ulico in se se enkrat zavem kje sem, vidim ljudi, ki drvijo po ulicah ob 3h zjutraj, vsi drugacni in zanimivi, vidim taksije, neboticnike, vhod v podzemno postajo .... Ah, se enkrat sem cisto odplaval.
Noc se je nadaljevala z obiskom dveh klubov, ki sta bila bolj plesno obarvana. Prvi se je imenoval Barracuda, tam ni bilo zelo veliko ljudi, bolj malo dogajanja in smo se zato vrgli na Fliperja v kotu. David je bil zraven drugace, ker smo se dogovorili da se dobimo v x|es-u. Naslednji klub se je imenoval Splash, tam pa se je plesalo na veliko, zabavali smo se nekje do pol petih zjutraj, potem pa sva sla spat v Harlem. Toliko kar se vcerajsnjega dneva tice. Kaj bo danes, se bo pa pokazalo s casom. David je s svojo kamero naredil tudi nekaj posnetkov (foto in video) s prejsnje noci in ko dobim tisto, bom seveda takoj ko bo mogoce to delil z vami.
Toliko zaenkrat, lep dan zelim, jutri pa spet porocam:)

Monday, September 11, 2006

Vceraj sem se znasel v Harlemu. Tisti hostel, o katerem sem pisal nazadnje pred dvema dnevoma sva zapustila in si nasla enega, ki je nekoliko cenejsi, ampak tudi nekoliko bolj oddaljen od glavnih mestnih sredisc. Takole izgleda najina nova soba:
Tukaj bova ostala do 16. septembra, potem pa kot ze receno verjetno v stanovanje k prijateljem.
Razlog, da se vceraj nisem nic oglasil je v tem, da sem bil enostavno prevec utrujen, ampak se bom danes odkupil. Ko sem bil tukaj se sam, sem veckrat omenil moje veselje do tega, da Mitja prinese notebook, ki se ga zdaj ze veselo posluzujem in zato lahko objavljam fotke in podobno, ker sem dobil v delno uporabo tudi fotoaparat.
Prvi dan, ko je bil Mitja tukaj (10. september) sva se ze kar zgodaj zjutraj odpravila v Downtown, sprehodila sva sa po Canal Streetu, Wall Streetu in Broadwayu, mimo nekaterih najvisjih neboticnikov v mestu, potem pa sva sla na trajekt do Staten Islanda, kjer sem sam bil ze en dan prej, ampak sta izkusnja in razgled zares fantasticna, poleg tega je zastonj, tako da sem z veseljem se enkrat obiskal kakih 10 km oddaljen otok. Tam sva sla na kratek sprehod, ker je bilo treba pocakat na naslednji trajekt za nazaj. Ob prihodu na Manhattan so bile vse podzemne zelezniske postaje v NY zaprte, predvidevam da zaradi priprav na slovesnosti ob 11. septembru, zato sva morala pes do mestne hise (blizu Brooklyn Brigea) in potem naprej do Greenwich Village. Tam sva si privoscila nekaj minutni odmor v Washington Square Parku in opazovala glasbenike, zonglerje in podobne, ki so tam kazali svoje spretnosti s klobukom na tleh pred sabo seveda. Sledil je sprehod v Chelsea in West Village, potem pa nazaj v Hostel v East Village.
New York je gromozansko mesto z ogromno ljudmi, z veliko hrupa in dogajanja, to pa vpliva na porabo zivljenske energije in zato me je po nekaj dneh, ko sem brez prestanka raziskoval Manhattan doletela utrujenost se za vse nazaj. Kaj to pomeni? Kot ze nekajkrat napisano, moje noge so (bile) katastrofalno razbolele, z dodatkom hudih zuljev, kljub temu pa sem spal mogoce 7 ur dnevno, hodil naokrog cele dneve in skoda mi je bilo vsakega trenutka, ko nisem raziskoval okolice in dozivljal mesta. Vceraj pa sem odkril svoje meje. Preselila sva se iz enega hostla v drugega, to je terjalo nosenje potovalk in torb in se nekaj organizacije, ki ni bila zelo uspesna (izstopila sva na napacni postaji) in zato sva morala hoditi se dlje. Ko sva se namestila, sva se takoj odpravila v Central Park raziskovat zgornji, severnejsi del le-tega in po kratkem sprehodu po Upper East Sideu je sledil se izlet v Trump Tower na Starbucks kavo, ki me je tokrat razocarala. To pa je bil trenutek, ko sem v utrujenosti, bolecinah v nogah in vsesplosni izcrpanosti izdahnil "Jaz ne morem vec, ne premaknem se vec NIKAMOR!" Ampak sem se seveda se moral do najblizje podzemne postaje, ki je bila sicer res blizu, ampak sva morala trikrat potem prestopat do doma (ker lahko bi sla pa na eno, ki je bila recimo 5x dlje, pa bi se pripeljala direkt, ampak nisem zmogel). To je bil torej moj fizicni zlom v New Yorku, ampak saj je v redu, zdaj vsaj vem kje so moje meje. 5 dni neprestane hoje (delno s potovalkami in od drugega dneva naprej z zulji in v bolecinah:), spanje po nekaj ur na noc in splosna vzhicenost (ki tudi zre energijo). Niti ni tako slabo, kajne?:)
Ko sva dospela v hostel sem se ulegel na posteljo, zacel pisat blog na notebook in po parih minutah zaspal. To je bilo recimo ob 5h popoldne, zbudil sem se okrog desetih, ker sva se z Mitjem dobila z enim online znancem, ki se je izkazal za zelo skuliranega cloveka, sli smo v en bar v East Village in nekaj ur igrali bingo, ki me je popolnoma prevzel, kljub temu, da je naceloma to bolj igra upokojencev:) Na odru so bile ena debelusna diva, transvestit in lezbicna komedijantka, ki so zrebali stevilke in ves cas pokali res izvirne fore, mi za mizo pa smo se tudi cisto vziveli v igro in ena v nasi druzbi je celo zadela jackpot in dobila 92$, kar pomeni da je bila pijaca za nas vse zastonj:) Potem smo se odpravili v nek manjsi in cenejsi klub na 2. ulici in 1. aveniji, kjer smo po nekaj urah plesanja, pogovarjanja in zabavanja zapustili dogajanje in z Mitjem sva se okrog 4h zjutraj vrnila v hostel. In takole sem zdaj tukaj, ura je okrog 2 popoldne, zbudil sem se pred eno uro mogoce, se najedel in se spravil pisat.
Sem bil pa tudi priden in naredil galerijo fotografij, ki si jo lahko ogledate tukaj. Sproti se jo bom trudil nadgrajevat, zaenkrat pa vsebuje fotografije od 10. in 11. septembra. Namig: desetga sem oblecen v rumeno, enajstega pa v crtasto majico:)
Pa se bonus:

Saturday, September 09, 2006

Se vedno sem v velikem jabolku, ampak od zdaj dalje ne vec sam. Mitju je uspelo priletet do sem, cakal sem ga na letaliscu, ampak na napacnem terminalu. 9 jih je na JFK-ju, jaz sem cakal na sedmem, kamor sem tudi sam priletel, on pa me je klical da je na cetrtem in da je zlo lepo od mene, da sem ga pricakal:) No kmalu zatem sva se le nasla in skupaj zajahala vlak do mesta. Peljal sem ga po isti poti, kot sem sel sam, ko sem prvic prispel v mesto, to je od krizisca med 53to ulico in 5. avenijo, kjer se pride iz podzemne pa do Times Square-a pes. Ker sem trenutno v hostlu na racunalniku, ki stare 1$ na deset minut naj bo to zaenkrat vse za danes, tale post bom pa pozneje sicer se dopolnil, ko najdem kako brezplacno tocko za wireless dostop.
Samo se to: Tale hostl je blazno kul, kot receno sem bil prej sam v enem v Uptownu, zdaj pa sva v East Village in je ful domace in folk se spoznava med sabo, cvekamo in igramo sah in karte ipd, zlo skulirano v glavnem, sam se mi zdi mal, da zamujam, ker sem pac tukaj in pocnem stvari, ki bi jih lahko tudi doma. Ampak moje noge si res morajo spocit in zulji se vsaj malo pozdravit, jutri pa je nov dan in to bom lahko rekel se vsak dan naslednjihj 14 dni. Juhu:)

Friday, September 08, 2006

Noge me bolijo, cevlji me zulijo, ampak se vedno vztrajam s sprehajanjem:) Trenutno sem spet v Applovi trgovini, ker je to mesto, kjer je internet skupaj z racunalnikom zastonj. Skupaj z racunalnikom zato, ker je dostop do interneta zastonj brezzicno preko celega Manhattana, ampak moras imet notebook ali pa kaksno drugo napravico, da lahko dostopas do njega.
Vceraj se je zgodila najbolj cudna stvar odkar sem tukaj. Ze iz Slovenije se poznava z eno punco, ki mi je ful fascinantna v smislu da zivi zivljenje, ki bi bilo zame sanjsko. To seveda vkljucuje stalno prebivalisce v New Yorku in veliko potovanj po svetu. Vceraj, ko sem pisal blog in sem zapustil tale prostor, sem jo poklical in vprasal kje je in medtem ko sva govorila po telefonu je prekinila in se dve sekundi zatem pojavila pred mano:) A ni to hudo nakljucje? Dobila se je z enim frendom (ki je mimogrede jaki mojster na violini in bo nastopal v Zagrebu cez en teden) in me povabila zraven, sli smo v Starbucks, kjer prej se nikoli nisem bil, pil pa sem en tak zelo zanimiv in sicer dober napitek, ki bi naj bil "ice breweed coffe", prakticno je pa bila stvar podobna Coca-Coli brez co2. Slis se grozn, ampak je ful pasalo:) Pol smo sli se malo v Central Park in se menli na klopci, res je blo fajn, ker sem mal bl okusu newyorsko zivljenje, ker predvidevam, da ni ravno obicajen dan ljudi tukaj da se sprehajajo po ulicah in goltajo z ocmi vse kar vidijo pred seboj, dokler jih zuljave noge ne izdajo.
Potem je prisla na vrsto vecerja. Sem se je veselil ze preden sem sploh prisel sem, zmenjena sva bila z Matthevom, enim pobom tuki, ki dela za neko internetno firmo, zivi na Manhattanu v SoHo-u in nasploh mu ne gre slabo. Po vecerji pa se en super del dneva - party:) Pred restavracijo je stal en clovk, ki je pozdravlju ljudi, jim delil mize in ustavljal taxije za stranke, ki so zapuscale lokal, sla sva v taxi (ful sm se lepo vaznga pocutu:) in se odpeljala v en klub v Meat Packing District, ki se mu je reklo Secret, ampak se ni ful dogajal in sva cez kake pol ure sla v enga, ki se mu rece G. Tam je blo pa ful folka, ni bil nevem kolk velik, mogoce neki takega kot global v lj, ampak se je pa dogajal, folk je ful plesu in res je blo fajn no. Mal me je skrbel kok varnega se bom pocutu na podzemni na poti do mojga hostla, ampak je blo vse ok, ura je bla okrog 3h zjutraj in vagoni so bli skor polni. Dokaz zame, da je NY dejansko mesto, ki nikoli ne spi.
Preden sem sel spat, sem se vsedel na eno klopco (se vam zihr zdi, da se sam po klopcah prelezavam, sam ni res!:) pred hostlom in k men je prsu en brezdomc ki se je zacel pogovarjat z mano, pa nc nevarn se mi ni zdel al pa kej, tk da sva debatirala o vseh sortah stvari od boga do prostozidarjev, muzike do new yorka .... Kako uro sva sedela tm, pol pa sm reku da grem spat in me je zacel fehtat za kes, js sm pa itak ena revna mis tuki in mu nism hotu nc dat in pol sm dobu filing, da je to sam ena taka njegova strategija, da se s pogovorom poveze s folkom in jih pol fehta pa se mi je mal zagravzu, ampak kaj pol, takoj sm zaspal ko sm prsu v postlo in to je blo to.
Se ena stvar, ki se je spremenila - moj bioritem. Vceraj sem se zbudil ob !!7h!! zjutraj, cist nepojmljivo za vse tiste, ki me poznate, ampak po nasem cajtu je bla takrat ura ena popoldne, to je pa ze bl men podobn:) No zdej sm privajen in sem se dans ze zbudil ob eni taki super uri ob pol enajstih. Pol sem sel jest v en diner bliz hostla na upper west sideu, jajce v lepinji, mal cudn za nas, sam je dobr. Pol pa sem se odpravu na podzemno in prestopu na linijo B, ker sem po zemljevidu ugotovil, da se pelje iz Manhattana v Brooklyn po Manhattan Bridgeu in natuhtal da mora bit iz mosta ful lep pogled na Downown in je res bil.
Izstopil sem na prvi postaji v Brooklynu in se sprehodil cez Fuller street, to je ena taka ulica, kjer so povsod same trgovine in tud na ulici se povsod neki prodaja in kupuje. Prav Fuller Mall imenujejo ta del te ulice in je mogoce se najbl podobn BTC-ju, ceprov v bistvu ne, ker so to stare hise s povprecno recimo desetimi nadstropji, ki majo spodi trgovine, ampak res cist vsaka hisa ma neke sorte ponudbo v pritlicju in je kr zanimiv, pa se pocen je, to je mal bl revn predel. Pa vceri sem pisu, da na Manhattanu nisem videl ljudi ki bi bili tolk debeli, da jih pri nas ne bi mogu videt - no za Brooklyn tega ne morm rect. Mim te ulice sem pol sel mimo Downtown Brooklyn-a proti Brooklyn Bridge-u in pol pes cez nazaj na Manhattan. Fantasticnen razgled, recimo ce gredas nazaj proti Brooklynu si cist impresioniran nad tem kok je vse velko, pa tud v Br. so jaki neboticniki, pol se pa obrnes okol, pa mas Downtown Manhattan pred sabo, se pa itak lahk se sam uscipnes, da vidis ce je res. Se enkrat povem kok me noge bolijo, ker me res, zato sem takoj ko sm prsu cez most (ki je sicer dolg kr vec kot kilometer z vsem skupi) poiskal podzemno in se peljal sem, kjer sem zdaj z namenom, da si poiscem nov hostel, ker tega mam rezerviranega samo se za jutr, pol pa pride mitja in bova mogla met dve postli. Vse je ze polno, razn enga sm najdu v Chelsea in je super lokacija in vse, sam cena je 30$, kar je kr velik, sploh ce povem, da sm za tega kjer sem zdej placal 20$ na noc, obstajajo pa tud taki za 14$ al pa se kej manj, sam to pa sam v Harlemu recimo, kjer se pa res clovk ne pocut varno. Bom vidu no, zdej bom rezerviral tega v Chelsea za ene par dni verjetn, al pa sam en dan oz. noc, pol pa iscem naprej kej cenejsga. Po 15tem pa itak zvima pr enih frendih, tk da bo zastonj:)
Zdaj moram it do hostla, da ga rezerviram, zato se opravicujem vsem tistim, ki ste mi prijazno odgovorili na mail, ker vam ne bom imel casa zdaj odpisat, ampak bom takoj ko bo sansa. Sicer pa je danes pricakovan nek terribly fancy party, ker me je Bianca (ta punca ko sva se vceri srecala tuki zunaj na ulici) povabla da grem zravn nje na zabavo v Midtownu v nekem neboticniku v 40tem nadstropju, klubu se pa zlo izvirno rece 40th floor. Praznuje pa drugac ta violinist svoj 25ti rojstni dan, ampak ni njegov ekskluziven party. Komi cakam in preprican sem, da je pred mano nora noc:)
Zdaj pa novim dogodivscinam naproti:) Spet se javim kaj jutri, ce bo vse po sreci, ce ne pa uzivajte*

Thursday, September 07, 2006

No pa mi je le uspelo. Vceraj sem sem ob 12:55 poletel iz Benetk proti Madridu, od koder potem cez kaksni dve uri naprej v New York. Let je bil umirjen, brez vsakih pretresov, je pa letenje (z vecjim potniskim letalom sem letel prvic) zelo zanimiva izkusnja. No samo letenje niti ne, vzlet in pristanek pa vsekakor. Nisem si predstavljal da so to take sile, ker me je kar fajn prilepilo v sedez ko smo se odlepili od tal, med pristajanjem pa sta me obakrat bolela glava in usesa zaradi sprememb v pritisku, ne vem mogoce sem samo jaz tako obcutljiv, ampak na momente se mi je celo zdelo da nekaj ni vredu, ker me je res prav fejst bolelo. No po pristanku na JFK letaliscu smo hodili nekam res dalec po nekih ozkih hodnikih, potem je sledilo skoraj enourno cakanje v vrsti za tisto preverjanje pred vstopom v USA in moram priznat da me je kar malo skrbelo ce me bodo spustili naprej, ker nimam s sabo ravno veliko denarja, poleg tega pa sem imel rezervacijo za hostel (in s tem seveda garantirano bivalisce) samo za tri dni. Ampak sploh ni bilo nobenih problemov, spustili so me, poiskal sem svojo prtljago, stopil iz letalisca na neke vrste dovoz za taxije in avtobuse, sedel na klopco in samo gledal in dojemal kje sem. Ze takoj se opazi, da je to drugacen svet, avtomobili so popolnoma drugacni, edini taki, ki so pogosti tudi pri nas so Audiji, BMW-ji, pa se kaksen Chrysler. Potem sem opazoval avtobuse, tudi ti so drugacni, taki kot v filmih - modro/beli, pa rumeni taxsiji, ljudje vseh barv in oblik pa se sprehajajo tako po letaliscu kot tudi po mestu. Ko sem se koncno odlocil da je cas da se premaknem, sem sedel na brezplacen vlak, ki vozi v krogu med terminali na letaliscu, pripelje pa te tudi do koncne postaje podzemne proge J in Z. Prvi vtis o ameriki sem dobil, ko sem ugotovil, kako je vse narejeno tako da se super znajdes. Kdo bi lahko pomislil, da so americani pac tako butasti, da jih je treba usmerjat vsakih 5 metrov z znaki, ekrani in govornimi sporocili, ampak jaz sem to dojel kot luksuz, zaradi katerega ti skoraj ni treba razmisljat ko potujes po mestu. Preden sem sedel na vlak sem dobil v roke karto podzemnih prog, jo na vlaku opazoval in gruntal kako in kaj, nakar sem ugotovil, da se vlak ustavi na peti aveniji, tam kjer jo seka 42. ulica, potem pa bi se lahko sprehodil pes do Time Squarea, kjer je postaja za vlak, ki pelje proti hostlu v Upper West Side. Lahko bi se sicer peljal eno postajo naprej, pa potem direktno na vlak, ker sem ze zamujal napovedan cas check-ina za eno uro, ampak si res nisem mogel pomagat. Izstopil sem na postaji in pojma nisem imel kje bom prisel ven. Na zadnjih stopnicah sem zagledal ulico. Ura je bila nekaj cez 21to. Priblizeval sem se izhodu, videl sem stavbe cez prehod na ulico in potem pridem z vso prtljago na ulico, se ustavim, pogledam gor in srce mi je zacelo bit kot noro. Ker je bila ze noc, so bile vse stavbe lepo osvetljene, pogruntal sem da stojim na 43ti ulici kakih 100 metrov od krizisca s peto avenijo, nad mano pa povsod GROMOZANSKI neboticniki. Cesa takega se nisem videl, sicer sem pricakoval nekaj neverjetnega, velikega in mogocnega, ampak cesa takega pa ne. Stal sem tam in razmisljal kaj pocnem tukaj, popolnoma nedorasel situaciji sem se pocutil, kot da bi bil v vrtcu in prisel tja, kaj pa zdaj? Cez nekaj minut stanja sredi ulice in zaletavanja ljudi v mene sem se zacel premikat proti Times Squaru, ki je za predstavo priblizno 15 minut hoje stran. Ugotovil sem, da so stavbe se bolj mogocne, ko se premikas, one se pa sploh ne, ko jih gledas. Kot bi gledal nekaj tako oddaljenega, da tvoja hoja sploh nima efekta na perspektivo. Ce hodis in gledas gor, se ti dejansko zdi, kot da bi hodil v nasprotno smer nekega tekocega traka in bi se premikal na mestu. Presenetila me je tudi zracnost ulic. Nekako sem pricakoval natrpano mesto, je pa ravno nasprotno, zelo odprto. Ulice in avenije so zelo siroke in zato se kljub temu, da te na vsaki strani obdajajo 200 in 300m neboticniki ne pocutis ujetega, ampak kvecjemu nasprotno - svobodnega in mocnega. Na Times Square sem prisel pravokotno, kar pomeni, da sem na koncu 43te ulice zavil levo in kar naenkrat se je naredil dan. Neonske luci, ekrani, plakati in bistveno vec ljudi, kot drugod, kjer sem takrat hodil. Jaz nisem vedel ne kje je sever ali jug, niti kje je gor in dol, te luci te cisto zmedejo. Ena izmed stvari, ki sem jih tudi opazil ze takrat je to, da imajo americani zelo drugacen pristop k oglasevanju. Res obvladajo marketinsko psihologijo, ker sem kar naprej povsod opazal plakate in drugacne oglase, ki so me pritegnili. No tako je bila tudi na Times Squareu ena reklama za neko delnisko druzbo, al vzajemni sklad al karkoli in se je na ekranu cisto nad ulico pokazala puscica gor in pod njo napis Always Up (vedno gor). Potem se je od spodnje strani ekrana zacela premikat navzgor skupaj s textom, nakar se je nad tem ekranom prizgal se en vecji, ki ga prej sploh nisem opazil, ker so bila v njem kar okna in vse, ker je pac zadaj bila poslovna stavba, no napis se je premaknil na zgornji ekran, se zacel premikat cedalje hitreje in potem se je prizgal se en ekran zgoraj in ta ekran je bil sicer ozek, recimo dva metra, ampak visok je bil pa brez pretiravanja najmanj sto metrov in tista puscica se je zapodila do vrha in ko se je dotaknila zgornjega roba enkrana se je iz vrha neboticnika na polno zakadil umetni dim, ki je bil potem osvetljen z razlicnimi barvami, v glavnem tako me je impresioniralo, da sem skoraj zacel iskat tisto druzbo takrat:) In potem sta se zgornja ekrana ugasnila in spet ovo na novo. Tak marketing, da ti vzame sapo. Pa stvar ki sem jo tudi opazil je, da na veliko oglasujejo tudi javne ustanove, recimo vojska, policija, polno oglasov za razne prostovoljne dejavnosti je ipd, kar pri nas ni ravno v navadi.
Toliko zaenkrat, potem sem seveda prisel v hostel in se naspal, danes pa ze cel dan lutam po New Yorku, zdaj se mi pa ne da pisat. Sem pa sicer v najvecji Applovi trgovini ob Central Parku in zastonj tole pisem na Appla s 30 incnim zaslonom. Kot da bi gledal lcd televizijo je, sej stane pa vse skupaj tudi samo 2899$:) V glavnem cist sem fertik od vsega lepega in zanimivega. To je res popolnoma drug svet. Zdaj grem pa nekaj jest, pa dobim se z enim, ki sva se ze ful menla po netu, zdej se vidma pa v zivo in me pelje na vecerjo. I'm so fabulous:) Aja pa se to - nobene tk debele osebe se nisem videl, da je ne bi lahko tudi pri nas. Prav na Manhattanu se mi zdi, da ljudje celo bolj skrbijo zase kot pri nas.
Se javimspet jutri, ce bom hodil mimo kakega brezplacnega interneta. Lep pozdrav!

P.S.: Tudi slike sledijo, ko pride Mitja s fotoaparatom (sobota). Prinese tudi notebook, tako da bom potem zihr vestno pisal tale dnevnik, ker do takrat pa nic ne obljubim.