No pa mi je le uspelo. Vceraj sem sem ob 12:55 poletel iz Benetk proti Madridu, od koder potem cez kaksni dve uri naprej v New York. Let je bil umirjen, brez vsakih pretresov, je pa letenje (z vecjim potniskim letalom sem letel prvic) zelo zanimiva izkusnja. No samo letenje niti ne, vzlet in pristanek pa vsekakor. Nisem si predstavljal da so to take sile, ker me je kar fajn prilepilo v sedez ko smo se odlepili od tal, med pristajanjem pa sta me obakrat bolela glava in usesa zaradi sprememb v pritisku, ne vem mogoce sem samo jaz tako obcutljiv, ampak na momente se mi je celo zdelo da nekaj ni vredu, ker me je res prav fejst bolelo. No po pristanku na JFK letaliscu smo hodili nekam res dalec po nekih ozkih hodnikih, potem je sledilo skoraj enourno cakanje v vrsti za tisto preverjanje pred vstopom v USA in moram priznat da me je kar malo skrbelo ce me bodo spustili naprej, ker nimam s sabo ravno veliko denarja, poleg tega pa sem imel rezervacijo za hostel (in s tem seveda garantirano bivalisce) samo za tri dni. Ampak sploh ni bilo nobenih problemov, spustili so me, poiskal sem svojo prtljago, stopil iz letalisca na neke vrste dovoz za taxije in avtobuse, sedel na klopco in samo gledal in dojemal kje sem. Ze takoj se opazi, da je to drugacen svet, avtomobili so popolnoma drugacni, edini taki, ki so pogosti tudi pri nas so Audiji, BMW-ji, pa se kaksen Chrysler. Potem sem opazoval avtobuse, tudi ti so drugacni, taki kot v filmih - modro/beli, pa rumeni taxsiji, ljudje vseh barv in oblik pa se sprehajajo tako po letaliscu kot tudi po mestu. Ko sem se koncno odlocil da je cas da se premaknem, sem sedel na brezplacen vlak, ki vozi v krogu med terminali na letaliscu, pripelje pa te tudi do koncne postaje podzemne proge J in Z. Prvi vtis o ameriki sem dobil, ko sem ugotovil, kako je vse narejeno tako da se super znajdes. Kdo bi lahko pomislil, da so americani pac tako butasti, da jih je treba usmerjat vsakih 5 metrov z znaki, ekrani in govornimi sporocili, ampak jaz sem to dojel kot luksuz, zaradi katerega ti skoraj ni treba razmisljat ko potujes po mestu. Preden sem sedel na vlak sem dobil v roke karto podzemnih prog, jo na vlaku opazoval in gruntal kako in kaj, nakar sem ugotovil, da se vlak ustavi na peti aveniji, tam kjer jo seka 42. ulica, potem pa bi se lahko sprehodil pes do Time Squarea, kjer je postaja za vlak, ki pelje proti hostlu v Upper West Side. Lahko bi se sicer peljal eno postajo naprej, pa potem direktno na vlak, ker sem ze zamujal napovedan cas check-ina za eno uro, ampak si res nisem mogel pomagat. Izstopil sem na postaji in pojma nisem imel kje bom prisel ven. Na zadnjih stopnicah sem zagledal ulico. Ura je bila nekaj cez 21to. Priblizeval sem se izhodu, videl sem stavbe cez prehod na ulico in potem pridem z vso prtljago na ulico, se ustavim, pogledam gor in srce mi je zacelo bit kot noro. Ker je bila ze noc, so bile vse stavbe lepo osvetljene, pogruntal sem da stojim na 43ti ulici kakih 100 metrov od krizisca s peto avenijo, nad mano pa povsod GROMOZANSKI neboticniki. Cesa takega se nisem videl, sicer sem pricakoval nekaj neverjetnega, velikega in mogocnega, ampak cesa takega pa ne. Stal sem tam in razmisljal kaj pocnem tukaj, popolnoma nedorasel situaciji sem se pocutil, kot da bi bil v vrtcu in prisel tja, kaj pa zdaj? Cez nekaj minut stanja sredi ulice in zaletavanja ljudi v mene sem se zacel premikat proti Times Squaru, ki je za predstavo priblizno 15 minut hoje stran. Ugotovil sem, da so stavbe se bolj mogocne, ko se premikas, one se pa sploh ne, ko jih gledas. Kot bi gledal nekaj tako oddaljenega, da tvoja hoja sploh nima efekta na perspektivo. Ce hodis in gledas gor, se ti dejansko zdi, kot da bi hodil v nasprotno smer nekega tekocega traka in bi se premikal na mestu. Presenetila me je tudi zracnost ulic. Nekako sem pricakoval natrpano mesto, je pa ravno nasprotno, zelo odprto. Ulice in avenije so zelo siroke in zato se kljub temu, da te na vsaki strani obdajajo 200 in 300m neboticniki ne pocutis ujetega, ampak kvecjemu nasprotno - svobodnega in mocnega. Na Times Square sem prisel pravokotno, kar pomeni, da sem na koncu 43te ulice zavil levo in kar naenkrat se je naredil dan. Neonske luci, ekrani, plakati in bistveno vec ljudi, kot drugod, kjer sem takrat hodil. Jaz nisem vedel ne kje je sever ali jug, niti kje je gor in dol, te luci te cisto zmedejo. Ena izmed stvari, ki sem jih tudi opazil ze takrat je to, da imajo americani zelo drugacen pristop k oglasevanju. Res obvladajo marketinsko psihologijo, ker sem kar naprej povsod opazal plakate in drugacne oglase, ki so me pritegnili. No tako je bila tudi na Times Squareu ena reklama za neko delnisko druzbo, al vzajemni sklad al karkoli in se je na ekranu cisto nad ulico pokazala puscica gor in pod njo napis Always Up (vedno gor). Potem se je od spodnje strani ekrana zacela premikat navzgor skupaj s textom, nakar se je nad tem ekranom prizgal se en vecji, ki ga prej sploh nisem opazil, ker so bila v njem kar okna in vse, ker je pac zadaj bila poslovna stavba, no napis se je premaknil na zgornji ekran, se zacel premikat cedalje hitreje in potem se je prizgal se en ekran zgoraj in ta ekran je bil sicer ozek, recimo dva metra, ampak visok je bil pa brez pretiravanja najmanj sto metrov in tista puscica se je zapodila do vrha in ko se je dotaknila zgornjega roba enkrana se je iz vrha neboticnika na polno zakadil umetni dim, ki je bil potem osvetljen z razlicnimi barvami, v glavnem tako me je impresioniralo, da sem skoraj zacel iskat tisto druzbo takrat:) In potem sta se zgornja ekrana ugasnila in spet ovo na novo. Tak marketing, da ti vzame sapo. Pa stvar ki sem jo tudi opazil je, da na veliko oglasujejo tudi javne ustanove, recimo vojska, policija, polno oglasov za razne prostovoljne dejavnosti je ipd, kar pri nas ni ravno v navadi.
Toliko zaenkrat, potem sem seveda prisel v hostel in se naspal, danes pa ze cel dan lutam po New Yorku, zdaj se mi pa ne da pisat. Sem pa sicer v najvecji Applovi trgovini ob Central Parku in zastonj tole pisem na Appla s 30 incnim zaslonom. Kot da bi gledal lcd televizijo je, sej stane pa vse skupaj tudi samo 2899$:) V glavnem cist sem fertik od vsega lepega in zanimivega. To je res popolnoma drug svet. Zdaj grem pa nekaj jest, pa dobim se z enim, ki sva se ze ful menla po netu, zdej se vidma pa v zivo in me pelje na vecerjo. I'm so fabulous:) Aja pa se to - nobene tk debele osebe se nisem videl, da je ne bi lahko tudi pri nas. Prav na Manhattanu se mi zdi, da ljudje celo bolj skrbijo zase kot pri nas.
Se javimspet jutri, ce bom hodil mimo kakega brezplacnega interneta. Lep pozdrav!

P.S.: Tudi slike sledijo, ko pride Mitja s fotoaparatom (sobota). Prinese tudi notebook, tako da bom potem zihr vestno pisal tale dnevnik, ker do takrat pa nic ne obljubim.